O nenavadnem izročilu o Duhovinu – otroku rojenem v kačji podobi, nas je opozorila že K. Hrobat (Hrobat 2003, 132). Zanimivo je, da je to izročilo zabeleženo samo na področju Brkinov je tako, zgoraj omenjen primer, na postojnskem izjema (podobno zgodbico poznajo se v Orehku). Matičetov glede na razprostranjenost tega izročila domneva, da se to veže samo na Čiče (Matičetov 1973, 72). Matičetova domneva je tu upravičena, saj so v ljudskem izročilu obravnavanega prostora ohranjene številne legende o Čičih.

V Planini pa so pred leti pripovedovali tudi čudne zgodbe o Vedomcu:

»Vedomec je nenavadno bitje. To je človek ki se rodi z nogami naprej. Usoda ga preganja tako, da niti sam nima mira niti drugim ne da pokoja. Kadar pride tak otrok na svet, ga mora babica trikrat zaporedoma v-nič vreči (to je z desne proti levi) skozi svitek, na katerega se postavlja kotel. Ta svitek je iz slame in služi obenem kotlu za stojalo kot tudi, da se mu ne pokvari dno. Če tega ne
stori, tedaj ima človek silno nemirno življenje. Telo mu sicer ponoči miruje, a duh mu blodi po neznanih krajih. Kdor ima med spanjem občutek, da ga kaj duši, da ne more nobenega člena telesa premakniti in ne dihati, tega klači vedomec. Vedomec pride skozi zaprta vrata in ravno tako tudi odide. Spremeni se v žival, največkrat v kuro ali miš, in tako hodi tlačit speče ljudi. Če se ga hočeš rešiti, tedaj ga povabi, ko te neha tlačit, naj se zjutraj vrne, da mu daš za tobak. Zjutraj bo res prišel v hišo neznanec. Na levi vogal hiše mu napravi tobaka kolikor stane en zvitek. Ko pride v hišo ga ne sme noben ogovoriti. Če ga kdo ogovori, tedaj ne pomaga nič, temveč je še hujši kot prej. Tedaj vzame napravljen denar in se nikoli več ne vrne.«
(Katern ?, 12).

Že Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) napisal, da se po
pripovedovanju okoli Pivke pojavlja ob določenih časih, tako na sveti večer, veliko strahov, ki jih v deželnem jeziku imenujejo “vedavci”. Ti so baje otrokom “kri izsesavali, dokler niso umrli”. Vedavcem se zoperstavljajo in se z njimi bojujejo nižji duhovi “šentjanževci”. Najverjetneje sta vedomec in vedavec eno in isto bitje, vezano na slovansko dediščino o volkodlakih, vampirjih in čarovnicah. Ta bitja nastopajo zlasti v času volčjih praznikov, oziroma v času, ko se spominjamo na mrtve.
Spomin na strašna skrivnostna bitja je vezan na čas med božičem in sv. tremi kralji ali dvanajsteronočje, oziroma volčje noči. To je čas, ko je nadnaravni svet odprt vsemu dobremu in zlemu, takrat lahko smrtnik za trenutek pogleda v prihodnost ali se celo zoperstavi neznanim naravnim močem. V poganski dediščini
so vse te nadnaravne sile z bitji, demoni in duhovi prednikov najbolj nevarne ravno v času, ko je sonce najbližje zemlji (Peršič 2003. 74). Vedomec je gorski demon, njegovo ime pa pomeni »tisti, ki vse vidi ali ve, kaj se dogaja na svetu«, na zemlji, pod zemljo in nad njo. Vedomci so v slovenskem izročilu tisti ljudje, ki so rojeni v kvartnem tednu, ali takšni ki so se rodili z nogami naprej, ali pa so med spanjem kot zli duhovi zapuščali telo. Pogosto imajo deformirano telo. Med nje sodijo tudi duše nekrščenih otrok, čarovnice, volkodlaki, vampirji in velikani. V podobi živali prihajajo tlačit ljudi med spanjem. Zlobni lik Vedomca je povezan z pozitivnim Kersnikom – gospodarjem gore. Oba nastopata v »osnovnem mitu«, ki se nahaja v jedru protoslovanske ali baltoslovanske mitologije. To je mit o dvoboju med dobrim nebesnim bogom gromovnikom – Perunom in njegovim zlim nasprotnikom, htonskim božanstvom – Velesom (Šmitek 1998a, 75-92). Očitno so zgoraj omenjene zgodbe ostanek nekih starejših – slovanskih mitoloških predstav.

zahvala za gornji tekst gre Andreji Penko iz Studenega