Stojan Matičič
Gasilsko društvo Planina
V zgodovini Planine je bilo že pred nastankom Gasilskega društva nekaj večjih požarov, ki so za seboj pustili veliko opustošenje.
Naj omenim le enega iz leta 1626, ki je uničil trg in močno poslabšal gmotno stanje prebivalcev.
Da bi se ljudje čim bolj uspešno spopadli s požari, so v sili stopili skupaj, pozneje pa je zaradi nevarnosti požarov nastala organizirana skupina z imenom »Požarna bramba«.
Konec leta 1887 je ustanovni odbor spisal prošnjo in društvena pravila ter zaprosil Visoko cesarsko-kraljevo deželno oblast v Ljubljani, da odobri ustanovitev društva.
Prošnja je bila ugodno rešena 19. julija 1888 in je vsebovala pogoj, da mora društvo sestavo novo izvoljenega odbora sporočiti v Ljubljano.
Prvi poveljnik novo nastalega društva je bil Franc Reissmüller, nadzornik posesti kneza Windisch-Graetza na gradu Haasberg. Zagotovo je bil Reissmüller kot zvest delavec na posesti Haasberg pomembna vez med knezom Windisch-Graetzem in gasilskim društvom. Med obema se je v teku delovanja društva vzpostavil odnos, ki je temeljil na vzajemni pomoči. To sta drug drugemu dajala in jo drug od drugega sprejemala tako društvo, kot knezova družina. Knez je društvu večkrat izkazal svojo naklonjenost, predvsem v prvih letih delovanja društva, ko so se gasilci opremljali z novim orodjem in obleko ter urejali svoje prostore. V gmotnih težavah se je društvo s prošnjo za podporo večkrat obrnilo na družino Windisch-Graetz, ob različnih priložnostih pa je ta poklonila denar tudi sama. Tako je knez leta 1891 društvu namenil 400 goldinarjev za nakup nove brizgalne in s tem pokril tretjino stroškov. Brizgalno so naročili v Ljubljani pri znanem tovarnarju- livaru, Albertu Samassi.
Približno leto dni po naročilu je bila izdelana. Blagoslovil jo je župnik Ivan Podboj. Nedelja, 4. septembra 1891, je bila svečana za planinske gasilce in ostale Planinčane. Dopoldne je bila sv. maša, h kateri so gasilci, ob spremljavi vojaške godbe iz Trsta, na vozu pripeljali blagoslovit okrašeno brizgalno. Popoldne je sledila veselica z zabavo.
5. decembra leta 1892 je društvo pomagalo pri gašenju požara na gradu Haasberg. Začela je goreti streha, ker se je vnel tram ob dimniku in gasilska pomoč je bila nujna. Gasilci so prvič preizkusili moč nove brizgalne, ki so jo postavili ob vodnjak pred gradom in preko nje po ceveh brizgali vodo na streho. Na pomoč sta prišli gasilski društvi iz Postojne in Rakeka.
Ni pa bilo vedno orodje tisto, za kar je društvo prejemalo denarni dar.
Ko sta knez Hugo in njegova žena Matilda Windisch-Graetz leta 1892 obhajala svojo srebrno poroko, sta ob tej svečanosti namenila 50 goldinarjev za potrebe gasilskega društva. V znak izkazanih dobrot in spoštovanja so kneza 6. januarja 1906 izvolili za svojega častnega člana.
Poleg nabave opreme se je društvo v prvih desetletjih obstoja ukvarjalo tudi s prostorsko stisko. Po šestih letih obstoja, leta 1894, je za svoje potrebe za deset let najelo poslopje v Gornji Planini. Po pretekli pogodbi so iskali nove prostore in se tako preselili v Galacijevo šupo ter jo usposobili za gasilni dom.
Društvo je aktivno delovalo in bilo že leta 1890 sprejeto v Zvezo gasilnih društev dežele Kranjske.
Vsak član si je moral prizadevati za rast članstva. Leta 1906 so sklenili, da mora imeti vsaka hiša vsaj enega člana pri gasilcih. V nasprotnem primeru pa mora plačati društvu eno krono.
Društvo je leta 1908 obhajalo dvajset letnico delovanja. Slovesnost je potekala v trgu pred cerkvijo sv. Roka. Ob tej priložnosti so razvili svoj prapor, na njem je izpisan moto: »Bogu v čast – bližnjemu v pomoč.« Botra prapora je bila kneginja Matilda Vindisch-Graetz.
Od tega časa pa do leta 1940 so se člani društva redno udeleževali farne procesije na veliko noč, na dan sv. Rešnjega telesa in na god sv. Florjana.
Leta 1910 dobi društvo nove prostore in lesen sušilni stolp. Tedaj je štelo že 45 usposobljenih gasilcev in precej podmladka.
V letih po 1. svetovni vojni kronika poroča, da društvu grozi razpad. Do leta 1925 se je društvena dejavnost še uspešno razvijala, nato pa do leta 1930 sledi stagnacija.
Svoje delovanje je društvo ponovno poživilo v tridesetih letih 20. stoletja. Leta 1932 nabavi novo motorno brizgalno. Deluje tudi na kulturno-družabnem področju: v zimskem času sodeluje s čitalnico in uprizarja igre, poleti pa prireja veselice.
V času 2. svetovne vojne in povojnem obdobju je društvena aktivnost zamrla. Ponovno zaživi leta 1948, ko izvoli novo vodstvo in dobi v uporabo prostore takratnega Krajevnega ljudskega odbora v Vilharjevi hiši. 26. 1. 1948 se dogovorijo o gradnji stolpa in sestavijo gradbeni odbor. 15. 11. 1949 se društvo poveže z Okrajno Gasilsko Zvezo v Postojni. Ta jim naslednje leto ponudi 150.000 din pomoči za nabavo cementa. Gradbeni material, opeko in železo, so pridobili s podiranjem vojaških karavel okrog Planine. Ker je bilo članstvo bolj šibko, so zbirali nove člane kar po hišah; tako fante kot dekleta. Slednja so imela nalogo šivati in prati delovne obleke ter čistiti prostore gasilnega doma.
Leta 1956 so prišli do cilja otvoritve stolpa. Takrat se je začela tudi nabiralna akcija za nov prapor.
Sledila so »suha« leta in društvo leta 1972 presahne z delom.
Leta 1974 je potrebna ponovna registracija društva in krmilo prevzame Slavko Petkovšek. Naslednje leto je bilo kupljeno starejše vozilo, za primer intervencij in prevoz članov.
Leta 1980 se zamenja vodstvo društva. Novi predsednik podpiše pogodbo in društvo se izseli iz takratnih prostorov, v katere se s svojo trgovino naseli Mercator.
Potrebna je ureditev dokumentacije za novo gradnjo. Leta 1984 prevzame vodstvo Peter Žnidaršič in prične z zidavo temeljev za novi dom, ki je dokončan leta 1987. Večina dela je bila opravljenega prostovoljno. Isto leto se društvo odloči za nakup novega vozila. Sredstva sta prispevali OGZ Postojna in Krajevna skupnost Planina, ki ji je takrat predsedoval Jože Pogačnik.
Tako je društvo ob svoji stoletnici, leta 1988, v upravljanje prevzelo nov dom in vozilo TAM T80 S.
Nastopi leto 1991: čas demokratičnih sprememb in rojstvo nove države. Društvo obnovi svoj prvi prapor iz leta 1908 in 15. 8. 1992 priredi slovesen gasilski shod ter v svojo sredo povabi kneza Windisch-Graetza, ki je svečano razvil obnovljen prapor. Društvo je ob obisku finančno podprl in podaril motorno brizgalno Ziegler TS 818. Čeprav je bilo ob tej priložnosti v društvu nekaj nesoglasij, društvo ne glede na nasprotovanja deluje naprej.
Društvo vsako leto prireja gasilske veselice, od leta 2000 pa tudi gasilska tekmovanja za pokal Planine. Ob slednjih se krepijo: usposobljenost, tekmovalni duh udeležencev in prijateljske vezi. Ljudje se vse preveč oziramo le po materialnih dobrinah, vedno manj je pripravljenosti, razdajati se v poklicanosti gasilstva.
Leta 2006 društvo nabavi za potrebe požarov novo vozilo in vztraja pri začetem delu svojih prednikov.
Viri:
Leopold Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, V: Vrtec, Ljubljana 1925/26.
Gasilska kronika iz Planine 1888 – 1957, Original hrani Stojan Matičič.
Gasilska kronika iz Planine 1988 – 1993, Arhiv društva.
Župnijska kronika iz Planine pri Rakeku 1859 – 1931, Nadškofijski arhiv Ljubljana.