Uvod v Planinsko jamo

V južnem kotu Planinskega polja se odpira pod visoko prepadno steno na kraju izrazite zatrepne doline slikovit vhod v eno najzanimivejših in največjih vodnih jam v Sloveniji. Planinska jama se odlikuje z velikimi podzemeljskimi dvoranami, številnimi jezeri, lepimi kapniki in sotočjem dveh podzemeljskih rek. Iz nje priteka ob dežju Unica, ki zbira vodo iz Postojnske kotline, iz Javornikov in Rakove doline ter iz cerkniškega in Loškega polja. Ob suši teče iz jame le majhen potok, pretežni del Unice izvira tedaj v bljižnjih Malnih.Skupna dolžina vseh raziskanih rovov v Planinski jami znaša že 6000 m. Za 20 m širokim in 8 m visokim vhodom se glavni rov razširi do 40 m, strop pa se dvigne tudi 70 m visoko. Po 500 m se enotni vodni rov razdeli v dva rokava. Iz 2000 m dolgega Pivškega rokava priteka Pivka, ki ponika pri Postojni; po 2500 m dolgem vzhodnem ali Rakovem rokavu pa se pretakajo vode iz Rakove doline in Javornikov. Na kraju obeh rokavov sta globoka sifona in do njih je mogoče priti s primerno jamarsko opremo in izurjenosjo le ob nizki vodi. Ob visoki vodi ovira vožnjo s čolnom, zlasti po Pivškem rokavu močan tok. Rakov rokav pa je na več mestih do stropa zalit. Poleg vodnih rovov je v Planinski jami nekaj suhih stranskih rovov, ki pripadajo starejšim razvojnim fazam jamskega sistema na pritočni strani Planinskega polja.

Raziskovanje Planinske jame spada v klasično dobo odkrivanja kraškega podzemlja. Med najstarejše pisce, ki omenjajo Planinsko jamo, spadajo J. V. Valvasor (1689), F. A. Steinberg (1761) in T. Gruber (1781). Prvi pomembnejši raziskovalec jame je bil planinski kaplan Anton Urbas, ki je leta 1848 prodrl skupaj z domačini še onkraj sotočja v oba rokava. Za njim je raziskoval in opisal Planinsko jamo A. Schmidl (1854) in s pomočjo jamskega inženirja J. Rudolfa iz Idrije izmeril ves Pivški rokav ter pretežni del Rakovega rokava. Ta del Planinske jame je pozneje raziskoval W. Putick (1889), o njegovih odkritjih pa je pisal tudi znameniti francoski jamoslovec E. A. Martel (1894). Rakov rokav je po raziskavah v tem stoletju postal zagonetka, dokler niso bile pojasnjene napake prvih merilcev. Na podlagi geodetskih meritev in raziskav leta 1969 smo ugotovili, da je še najbolj natančen načrt napravil Ivan Michler (1955), ki je tudi prvi odkril v Rakovem rokavu podzemeljsko bifurkacijo. Nekako sredi tega rokava je opazil, da voda odteka v notranjost jame in ne proti izhodu kot navadno ob visoki vodi. Z barvanjem je nato dokazal, da odteka voda iz Skrivnostnega jezera na kraju Rakovega rokava v izvire v Malnih. Poznejše raziskave vodnih razmer so pokazale, da se tod mešajo toplejše vode iz Cerkniškega polja s hladnejšimi vodami, ki pritekajo izpod Javornikov. Potapljači so v Skrivnostnem jeteku odkrili 25 m globok pritočni kanal javorniških voda, medtem ko nadaljevanja jame v smeri proti Rakovem Škocjanu še niso odkrili (P. Krivic, A. Praprotnik 1973). V pivškem rokavu so že večkrat skušali preplavati sklepni sifon, vendar jim doslej še ni uspelo. V zadnjih desetletjih so bili odkriti in izmerjeni tudi manjši stranski rovi, kot so Rudolfov rov z zanimivimi ilovnatimi naplavninami, Rov mrtvih netopirjev, Mrtvaški in Katernov rov ter del Tihe jame. Razen dostopnih suhih in vodnih rovov so za jamoslovce zanimive najrazličnejše naplavine, ki so jih odlagali ter prelagali vodni tokovi in kapnica. Prav po ostankih pestrih naplavin v različnih delih jame je mogoče slediti zakonitosti nastajanja in preoblikovanja tega kraškega podzemlja skozi dolga tisočletja zemeljske zgodovine. Planinska jama je zanimiva tudi za biologe, saj v njej živi vrsta jamskih živali, med katerimi je človeška ribica najbolj znamenita.

`