Katalog arheoloških lokacij v okolici Planine:

1. Grčarevec [Grčarevec / Planina]
Vrsta najdišča: Utrdba.
Lokacija: Jugozahodno od vrha Kališe (629 m n. v.) in po pobočju Grčarevskega vrha (630 m n. v.).
Obdobje: Pozna antika:
– Ostanki zapornega zidovja
– Sledovi nasipa
Viri: Premerstein in Rutar 1899, 14. Urleb 1971, 91.
Obravnava virov: Premerstein in Rutar samo omenjata rimsko zaporno utrdbo v Grčarevcu, ne podata pa natančne lokacije (Premerstein, Rutar 1899, 14). Ostanek nasipa je viden jugozahodno od vrha Kališe (629 m n. v.), ta se izgubi v skalovju proti Štrukljevcu. Podoben nasip pa poteka tudi po pobočju Grčarivskega vrha (630 m n. v.), vzporedno s staro cesto za Logatec, severovzhodno od cestarske hiše, nadaljevanja proti Srnjaku M. Urleb ni našla (Urleb 1971, 91).

Nato so bile slovenske uciteljice: Pavla Hmelak iz Ajdovscine, Mara Sanisa iz Trnovega in Franciska (Franščiška) Smodelc iz Selc pri St. Petru.  Ko je bila zadnja uciteljica zaradi nekega prestopka odpuscena, je prisla na njeno mesto neka Italijanka. Ta pa ni trpela, da bi ucil otroke verouka slovenski duhovnik v slovenscini. Duhovnik ni smel vec v solo, posebno se, ker je novo solski zakon stopil v veljavo. Uciteljica je ucila verouk sama. Toda skazalo se je, da tega ni zmozna. Saj je ucila, da je bil Kristus po rodu Italijan in druge podobne stvari; moliti da se mora v italijanskem jeziku, bogov da je vec in podobno. Ko je neki duhovnik spraseval na cesti otroke, je uvidel, da imajo o Bogu zelo zmesane pojme. Vec starsev je na skrivaj posiljalo otroke k planinskemu zupniku Lovsinu (Lovšinu), da bi jih pripravil za sprejem svetih zakramentov. Pa so bile z njimi zelo velike tezave. Kmalu so Italijani zaceli misliti na zidanje lastne sole v Kacji vasi. Leta 1926
je to delo prevzelo italijansko podjetje Odorico (ki je mnogo let poprej gradilo ljubljanski kolodvor) in ga leta 1928 dokoncalo. O tem solskem poslopju so trdili, da je najlepsa solska zgradba v Julijski Beneciji. Istega leta, 28. oktobra, je bila slavnostno odprta.. Bilo je navzocih mnogo ljudi. Takratni prosvetni minister de Bona je za to nalasc pisel iz Rima in ob navzocnosti trzaskega prefekta, obmejnih in vojaskih oblasti odprl solo. Nad vhodom so bile v kamen vsekane besede, s katerimi je da Bona izrocil solo svojemu namenu (plosce sedaj ni vec). Prav takrat je izsel cerkveni odlok, da se mora verouk uciti povsod v domacem jeziku, kakor je bilo sklenjeno v konkordatu leta 1920 (11. 02. 1920). Vkljub temu je ukazal trzaski  prefekt, da se sme v italijanskih solah uporabljati samo italijanski jezik. Slovenski jezik ni imel v solah vec mesta, zato so duhovniki poucevali verouk v cerkvah. Toda v Kacji vasi ni bilo cerkve in zato tudi verouka ne. Postonjski dekan Franc Krhne je najel v vasi sobo, kjer naj bi se otroci poucevali v materinem jeziku; a kaplan, ki je hodil ucit je imel kmalu tezave z oblastjo. Kaplan je bil premescen. Prisel je drugi, pa se mu je zgodilo kakod prvemu. Tudi lastnik sobe je bil v strahu, da ga ne bi zato ovirale politicne oblasti pri obmejnih pravicah. Zato je sobo odpovedal. Postonjski dekan je to javil takratnemu skofu de Fogarju v Trst. Ta se je spravil nad prefekta in med njima se je vnel hud prepir. Koncno je skof prefektu dokazal. Da ima duhovnik na podlagi konkordata pravico uciti verouk v slovenscini. Prefekt se je moral vdati. Svetoval je skofu naj v Kacji vasi uredi kapelo v kaki privatni hisi, kjer bi duhovnik tudi maseval in ucil verouk v kakrsnemkoli jeziku. Obljubil je, da ne bo vec delal ovir. Postonjski dekan Krhne je dobil sporocilo, naj ukrene vse potrebno. Pogodil se je z lastnikom hise stevilka 29 za prostor, kjer naj bi bila zasilna kapela, ki bi sluzila kot cerkev in ucilnica za verouk. Dne 05. aprila 1934, na beli cetrtek je kapelo blagoslovil in v oltar vlozil relikvije postonjski kaplan Placid Sancin iz Trsta. Pri tej slovestnosti so bili prisotni vsi obmejni organi. Kazali so navdusenje za to zadevo. Vsak teden je bila tu sveta masa i nverouk v slovenscini. K temu verouku pa so hodili tudi otroki italijanskih starsev, ki niso slovenscine prav nic razumeli. Duhovnik je tudi te pripravil za sprejem sv. zakramentov, spovedi, obhajila in birme. Slovenski otroci so morali prepisovati zgodbe in katekizem. Pri tem so se naucili tudi slovensko brat in pisati, cesar prej niso znali. To je bilo vse, kar se je dalo narediti, da ni nas jezik tu popolnoma zamrl. Vsi, ki so hodili takrat v solo, se imajo zahvaliti edinole slovenski duhovscini, da znajo materin jezik pisati in brati. Kar je bilo od leta 1934 do leta1943 tu rojenih (oboje narodnosti), so bili vsi krsceni v tej kapeli. Italijani pa kljub prefektovem dovolilu niso mirovali. Slovenscina jim je bila odvec. Vec duhovnikov so zato nasilno premestili, verouk pa se je vseeno vrsil. Kadar ni bilo kaplana v Postojni, je hodil sem studenski zupnik in je ucil otroke celo petja. Policijski komisar Albert Tiera je rekel: »Kapelo bi bilo treba zapreti in duhovnike, ki bi hoteli izvsevati svoje dolznosti, izgnati.«  Toda to se tu ni posrecilo. Italijani so zaceli misliti na gradnjo nove cerkve v Kacji vasi. To pa zato, da bi dovolili italijanskega duhovnika, in bi bilo s tem delovanje slovenskega duhovnika nemogoce. Takratni politici tajnik dr. Palange je zasnoval to misel in sel sam prosit kneza Windischgratza za kos zemljisca za cerkev. Knez mu je obljubil kos zemlje nasproti sole. Dr. Palange je zdaj zacel z beracenjem nadlegovati razne jugoslovanske trgovce. Ker so se ti bali, da ne bi prisli pri njem v nemilost, ker je bil carinski nadzornik, so radi darovali precej velikevsote v ta namen. Vsi ti trgovci so nezakonito uvazali les v Italijo, kar je nadzornik dobro vedel, ker je imel od tega velike koristi. Bilo je takrat kakih deset tvrdk , ki so sporazumno s carinskim nadzornikom les vecinoma tihotapili cez mejo. Kmalu je od Knustlja, Furlana, Macka, Kasi, Beltrama in drugih nabral 80 tisoc lir. Za prvo silo je bilo dovolj in cerkev naj bi zaceli zidati v najkrajsem casu. Takrat pa je bil v Kacji vasi poveljnik karabinjerjev brigadir Losito Cajetano. Pa je izvedel, da dr. Palange beraci pri jugoslovanskih trgovcih za prispevke. Prepovedal je vsako nadaljnje izsiljevanje in zagrozil cariniku, da ga bo aretiral, ce bo izvedel se kaj podobnega. Pri seji je vpil nad njim, ces, ali ga ni sram beracenja, kakor da bi italijanska drzava ne mogla sama postaviti cerkve, ce bi bilo to potrebno; ce pa misli, da si bo postavil v kacji vasi spomenik v obliki cerkve, se hudo moti. Carinik je potem nehal beraciti, ker se je zbal, da bi izvedel brigadir za njegove postranske in skrivne dohodke. Vendar ni popolnoma obupal, ampak se je napotil k skofu v Trst. Upal je, da mu bo sel novi skof v tej zadevi na roke, posebno ker je bil kot skof imenovan od vlade in ni bil potrjen od papeza. Rekli so, da je fasistovski skof. Ko je zasedel trzasko skofijo, so vsi pricakovali, da bo po vsej skofiji pometel s slovenscino. Skof Santin pa je v Trstu pokazal cisto drugo barvo. Italijanski fasisti, ki so si od njega toliko obetali, so bili razocarani. Ko je dr. Palange razlozil, kako misli glede cerkve, je dejal: »Ce hocete cerkev zidati, vam jaz tega ne bom branil, a dovolenja za posvecenje ne dam, kaj sele duhovnika.« Cerkev se potem res ni vec omenjala in 80 tisoc lir tudi ne. Carinika in njegove pristase je bilo sram. Ce je kdo od domacinov se kaj o tem omenil, je carinik napravil kisel obraz in odvrnil pogovor drugam. Pesek in kamenje, ki sta bila ze napeljana na stavbisce, so potem porabili za zidavo neke hisice tam blizu.

Ljudsko izročilo iz tipkopisa J. Katerna:

Zgodba o Duhovinu
»Ena izmed najbolj čudnih zgodb, kar sem jih kdaj slišal, je gotovo zgodba o Duhovinu. Pripoveduje o neki ženi, ki je imela na sebi ve znake nosečnosti in sicer tako, da bi lahko vsakdo spoznal, v kakem stanju se nahaja. Ko je imela priti njena ura, so svojci poklicali babico. Porod se je vršil z vsemi znaki, a ko je imelo priti na svet živo bitje, ga ni bilo nikjer. Ljudje so potem
pričakovali v tistem letu hudo nesrečo in so jo tudi pričakali. O tej ženi so govorili, da je rodila Duhovina. To naj bi bilo neko zlo bitje, ki se lahko stori nevidno tudi v materinem telesu. Trdijo, da se rodi materi za kazen ali kako hudo pregreho. Rodile naj bi ga čarovnice. Duhovin se lahko pokaže nenadno v podobi človeka po večernem zvonjenju in do zvonjenja k dnevu zjutraj. Ljudi naj bi speljeval na kriva pota. Obvaruješ se ga tako, da sežigaš bršljanovo listje.« (Katern ?, 11-12).

Planina je kot trg prvič omenjena leta 1217. Tu naj bi bila mitnica goriskih grofov (Zigon 1992, 13). Srednjeveška Planina naj bi se razvila iz prej imenovane naselbine Alben, ki se je razvila pod utrjenim gradom gospodov Albenskih (Stupar-Sumi 1989, 4). Ime naj bi bilo še rimskega izvora in tako so Planino včasih napačno radi imenovali Albia oziroma In Alpe Iulia (Urleb 1971, 97). V. Ribnikar je sicer zapisal: »Z mocnim zidovjem jako star trg Planina ni bil nikoli obdan, a obdajalo ga je od nekdaj naravno zidovje – s temnimi gozdi porasceno gorovje.« (Ribnikar 1889, 59). Po legendi, naj bi na hribčku pod Grmado, na kraju, kjer danes zivotari pozgana cerkvica Sv. Duha, našli celo ostanke nekdanjega rimskega svetisca. To bi lahko potrjeval zemljevid Wolfanga Laciusa izdan leta 1561, ki je na zemljevidu Goriškega in Krasa natančno označil gradove, samostane in cerkve. Ob oznacevanju cerkvice na Planinski gori je na levi strani obzidja ob cerkvi narisal stolp, ki morda predstavlja prav ostanek nekdanje rimske utrdbe (Zigon 1995, 2).

Nekateri pa pri Planini omenjajo rimske zaporne zidove, ki da jim je mogoče slediti skozi nekdanje gozdove kneza Windischgraetza v smeri Studeno – Hrusica tri ure daleč, vendar pa lokacija ni natančno podana (Premerstein, Rutar 1988, 12). Valvasor ugotavlja, da je na tem mestu že v rimskih časih stal grad, ki je v 3. stoletju iz neznanega vzroka propadel. Po Valvasorju naj bi v 11. stoletju plemici Neuhausi med rusevine spet prinesli dih zivljenja – zgradili nov grad imenovan Kleinhausel ali Mali grad (Valvasor 1877, 309). J. Katern iz Planine je ravno tako slisal, da stolp Malega gradu stoji na rimskih temeljih in da je sel od njega zid preko doline proti cesti, njegovo zidovje pa so porabili za gradnjo cest. Na tem mestu naj bi našel tudi nekaj železnih osti pilumov, ki jih hrani Notranjski muzej Postojna (Urleb 1971, 97). Rimske najdbe na Malem gradu omenja že Puschi (Puschi 1901, 387). Rimska naselbina ali vsaj postojanka je zagotovo stala na hribu Stari grad , kjer je bilo prej ze prazgodovinsko gradisce. Danes so tik pod vrhom hriba še lepo vidne poselitvene terase in pa rusevine srednjeveskega prvotnega Starega gradu na samem vrhu. Naselbino na Starem gradu je potrdilo tudi v bližini odkrito anticno grobisce (Vicic, Schein 1996, 164-166). V virih se grad na Starem gradu prvic omenja leta 1295, ko je v listini omenjen še s svojim prvotnim imenom Unec – castrum Moevntz. Leta 1333 pa naletimo na njegovo današnje ime Hosperk ali Hazberch, v prevodu naj bi se ime glasilo Zajcja gora. Leta 1509 je prvotni grad na hribu Stari grad mocno prizadel potres in v zacetku 17. stoletja so Eggenbergi zgradili nov Haasberg tik pod hribom (Žigon 1992, 17).

Ljudsko izročilo: Na hribu Stari grad je bil po legendi grad imenovan Rob, ki je bil obdan z nasipom in precej debelim obzidjem. Od gradu do Unske kolisevke naj bi bil speljan tudi skrivni rov. Vitez, ki je živel na gradu naj bi se udelezil krizarskih vojn. Njegov sin pa je zivel dalje na gradu Rob od cestnega ropa. Oglejski patriarh Bertold (1182-1251) ga je posvaril, ker so prihajale v Oglej pritozbe zaradi njegovega pocetja. Kakor je videti se za svarilo ni dosti brigal, ker ga je naslednje leto patriarh Bertold izobcil. Vitez je moral grad zapustiti. Umaknil se je na drugo stran Planinske doline in tam izsekal in iztrebil gozd. Nastal je takozvani laz. Tam si je postavil hišo, ki je bila bolj podobna trdnjavi kakor gradu. Od tega še zdaj stoji Krajnerjeva hiša, po domace Lekanova. Vitez pa je še dalje ropal in kaj se je zgodilo potem ni znano. Vas Laze so tako nastale od imena laz. Imel pa je ta roparski vitez vec sinov. V uradnih spisih se omenja Jakopova kmetija in Ivanova kmetija. To sta bila dva sina roparskega viteza, ki sta ustanovila Jakovico in Ivanje selo (Katern ?, 28). Stari Planinski grad naj bi po mnenju tamkajsnjih prebivalcev sezidali Huni (Smitek 1998, 171).

zahvala za gornji tekst gre Andreji Penko iz Studenega

Solska in ob jednem zupljanska obcina obsega 286 hisnih stevilk z 2397prebivalci. Stanujejo pa razun Planincev v Lipljah (12 hisnih stevilk in 51prebivalcev), Lazah (53 hisnih stevilk in 351 prebivalcev), Jakovici (19 hisnihstevilk in 146 prebivalcev) in Grcarevci (24 hisnih stevilk in 203 prebivalci).K politicni obcini pa se pristevajo razun ze omenjenih krajev tudi Unec (97hisnih stevilk in 794 prebivalcev), Rakek (91 hisnih stevilk in 981prebivalcev), Slivnice (16 hisnih stevilk in 129 prebivalcev) in Ivanje Selo (46hisnih stevilk in 358 prebivalcev).
Planinski trg bil je do leta 1875 tudi sedez okrajne gosposke, a po preselitviv Logatec ostalo je tu le še zupanstvo, zendarmerija in posta.Z dobro pitno vodo je tukajsna okolica v obili meri preskrbljena, kajti pod Malim – sedaj Starim – Gradom prisumi iz mogocne in s krasnimi kapniki okincanePlaninske jame reka Unec, katera se potem v podobi velikanske crke S po dolinimed zelenimi senozeti vijoc in se potoke Malensico, Skratovko, Zabjek in večbistrih studencev privzemajoc pozgublja pod Jakovico v neznani podzemni svet.Odkar je zaradi voznje po zeleznici (leta 1857) zasluzek na cesti popolnomaizginil, peca se tukajsnje prebivalstvo s kmetijstvom in zivinorejo, a zbogpiclih pridelkov in malih zemljisc vecinoma le skromno zivi.
Ker je sola že precej stara in ker je tukajsnje prebivalstvo v prejsnjih dobrihčasih imelo s ptujci in gospodo mnogo posla, je tudi vsaj za potrebo izobrazenoin vecinoma citanja in pisanja zmozno. Bolj izobrazeni trzani govore polegmaternega jezika nemski in nekateri tudi laski.
Planina, v starodavnih casih tudi Alben – po Rimljanih Albia – imenovana, je zetako star trg. Z močnim obzidjem sicer ni bil nikoli obdan, a obdajalo ga je odnekdaj naravno zidovje – s temnimi gozdi porasceno gorovje, po katerem se jebrezskrbno drvilo obilno medvedov, volkov, divjih prasicev, jelenov in druzihtacih samotnih prebivalcev. Kdo da je bil ustanovitelj in prvi gospodar tegatrga, se ne ve. Enako tudi niso znani posestniki Planinskega trga preddvanajstim stoletjem, gotovo pa so bili lastniki bliznje grajscine Haasberg tudigospodarji trga.
Vrh 704 m visocega Hassberga se je namrec ze v srednjem veku vzdigoval trden invelik grad jednacega imena, a ob Planinskej jami na mali visini pa Mali grad(Kleinhäusel).
Zakaj in kdaj da se je stari Haasberg zapustil, ni znano; brz ko ne je bilavisina in strmina temu vzrok. Enako se tudi ne ve, kdaj da je bil zidan novigrad. V letu 1509 bil je grad zelo poskodovan po potresu. Obsirno zidovje pa šedandanes prica o mogocnosti nekdanjih gospodarjev Haasbergerjev, Osterberg pl.Gallenberzanov (1150), grofov Goriskih (1305) in grofov Celjskih. Po smrtizadnjega Celjskega grofa (9./11. 1456) pripadel je Haasberg Avstriskej cesarskejhisi, katera ga je raznim gospodom se do leta 1689 v najem dajala. Leta 1540imel ga je v najem vitez Nikolaj Rauber, leta 1593 pa Jurij Einkührn, deželnioskrbnik Kranjski. Za časa Valvasorja imel je ta grad Janez Seyfried knezEggenberg, dezelni glavar Kranjski. Ob času cesarja Jozefa II. dobil je Haasbergv last Cobenzl, potem grof Coronini, kateri pa ga je leta 1874 prodal knezuWeriand Windischgraetz-u.
V stirinajstem stoletji, za vlade bratov Albrechta in Leopolda, je pri naskokutega gradu oblezalo mnogo mescanov Ljubljanskih.Meseca septembra in oktobra leta 1660 je cesar Leopold I. v Gorico in iz Goricepotovaje v Haasbergu prenoceval.
Okrogli in okolo dvesto let brez strehe vsem vremenskim nezgodam klubujoci stolpMalega gradu pa kaže kraj, kjer so nekdaj gospodje Neuhaus stavili mocno zidovjein kjer so pozneje gospodovali Hallerji in mogocni Rauberji. Izmed poslednjih jeosobito omeniti Gasperja in Erazma. Prvi je namrec unicil zadnjega Kranjskegaropnega viteza Erazma Predjamskega leta 1485, drugi se je pa dne 11. julija 1518iz Gorenje Planine v Malne jahaje raz konja padsi na mec nabodel ter na mestumrtev oblezal. Na mestu, kjer je vitez ponesrecil, postavili so kapelo, tamobesili njegov grb in napravili napis: »Leta 1518, dne 11. julija ob 3. uripopoldan je tu umrl plem. Gosp. Erazem Rauber, cegar dusa naj v miru pociva.« Taplosca se sedaj v Ljubljanskem licealnem poslopji, ker je stala kapela, jevrejeno kamenje še znati v tlaku ceste, katera pelje v Malne.V tem gradu so se baje v vojskinih casih shajali dezelni zbori ter seobravmnavale druge dezelne zadeve. Na jednih vratih bil je napis »Landstube«, ana druzih pa »Landkanzlei«.
Ob casu turških navalov je bila ta okolica mnogo trpela. Najvec strahu in grozeso baje prestali v cerkvi sv. Mihaela zaprti Jakovcani, katero so kruti Turkivečkrat brezvspesno napadli in gosto z zeblji okovana vrata s sabljami silnoobdelovali.
Tu je bila, kakor ustno porocilo trdi, do leta 1555 tudi zupnija in samostan.Solo za silo je pričel leta 1809 nek tu od francoske vojske zaostali AlzacijanecMiroslav Viljem Mayer. Po njegovem odhodu pa do ustanovitne redne sole(1815-1826) je pa mladino poduceval tedanji zgodnik (Frühmesser) AndrejPotocnik. Prvi z dekretom nastavljen usitelj je bil Filip Jakob Krainz. Za njimso pa poducevali oziroma še poducujejo: Josip Gnezda, Izidor Kadivec, MatejTomc, Leopold Bozič, Simon Meglic, Matija Petric, Alojzij Novak, Jos. Benedek,Ivan Juvanec, Zofija Hauffen, Amalija Spoljaric, Ana Costa, Emanuel Josin inJakob Zebre.
Viktarijat, h kateremu je do leta 1784 pripadala tudi sedanja zupnija Unec, jebil 1555. leta ustanovljen in dne 17. maja 1848 od skofa Antona Alojzija Wolfapa v zupnijo povzdignjen. Prvi vikar je bil (1560) Jurij Warlosch, prvi zupnikpa Matija Schmidt. Poleg znanih petnajst vikarjev, treh zupnikov in dvajsetkapelanov pa podaja krstna knjiga se mnogo druzih imen, onih, ki so tudikrscevali. Najbrze so bili v gradu Haasbergu ali pa tudi v trgu le zacasnonastanjeni. Ob ustanovitvi stalnega kapelanskega mesta leta 1833 je kapelanovaltu Josip Schwinger.
V dan 7. septembra 1818 leta je bil rojen po vsem slovenskem sloveci pisatelj,pesnik in skladatelj Miroslav Vilhar v takrat jako imoviti »Vilharjevi hisi«.Ce se odsteje velik pozar, kateri je v dan 8. avgusta 1808 mnogo hiš na Staricesti okolo cerkve sv. Roka ugonobil, velike povodnij leta 1801, 1851, 1878 inpa strahovita morilka kolera 1830 leta, se lahko rese, da je malo krajev,katerim bi vremenske in druge nezgode tako prizanasale, kakor dolini Planinski.Da bi bila kdaj toca pobila poljske ali druge pridelke, se ne spominjajo nitinajstarejsi ljudje. «