Odprtje jamarsko turistične sezone 2017

Leto je naokoli in ponovno se odpira jamarska turistična sezona v Planinski jami!
Vsako leto smo priredili odprtje sezone prvo nedeljo v aprilu, letos smo prestavili na 12.4. – drugo nedeljo zaradi velike noči. 12.4. se dobimo ob 15:45h pred kioskom pri Ravbarjevem stolpu. Nato sledi vhod v jamo. S seboj prinesite naglavne luči ali ročne svetilke.
Lep pozdrav in vljudno vabljeni

Opis ogleda Planinske jame

Ko zavijemo od obnovljenega Malograjskega stolpa pri Planini v zatrepno dolino, nad katero se je bocil nekdanji jamski svod, prečkamo unico po lesenem hodniku ob rakah, ki vodijo vodo na osamljeno žago. Pred nami se odpira obokana votlina pod visoko navpicno steno. Voda se vali čez širok jez in bučanje Unice nas spremlja, ko vstopamo v temno kraško podzemlje. Po nekaj desetih metrih hoje po jami se ozremo nazaj na edinstven motiv, v mirni vodni gladini se zrcali vhodni obok s sivimi stenami, zelenjem in modrino neba v ozadju. Oko se le pocasi privaja na temo in zato zija pred nami praznina, ko tipaje stopamo po prvem mostu cez podzemeljsko Unico. Onkraj mostu se pot strmo vzpenja v Visoko dvorano in le mocna luc seže 70 m visoko do stropa, sicer pa vidimo le pot pod nogami in slišimo bucanje vode v strugi. Malo pred Sotocjem se strop glavnega rova zniža in pot zavije v kratek umetni rov, ki nas privede do zacetka Pivškega rokava. Po mostu cez sotesko Pivke dosežemo razgledišce na sotocju. V daljavi slišimo bucanje podzemeljskega Raka, ki pada cez 5 m visok slap predno se zlije v Pivko. Do tu si lahko ogledamo jamo le z dobro lučjo, dalje pa potrebujemo tudi colne in drugo jamarsko opremo.

Rakov rokav je v zacetnem delu prostoren in visok, po dnu pa prevladuje podorno skalovje, cez katero se v brzicah vali podzemeljski Rak. Šele globlje v notranjosti so mirna jezera, ki jih locijo pragovi iz proda in podornih skal. Ob stenah je nekaj zanimivejših kapniških oblik, kot so Samotar in Dvojcka, ob bregovih jezer pa so ponekod cez meter visoke sipine krhkih hišic drobnih jamskih polžev. Skalne stene so do gladine visokih voda obložene s crno mangansko prevleko, višje pa so okrašene z belo in rumenkasto sigo in kapniki. Strop sega v Rakovem rokavu celo ob suši na vec mestih skoraj do vode, ob visoki vodi nastanejo tam neprehodni sifoni, sicer pa je rov do 10 m širok in prav toliko visok. V drugem delu je Rakov rokav nekaj ožji, zato pa toliko višji in v Pisanem kanalu je voda celo globoka do 12 m.

Uvod v Planinsko jamo

V južnem kotu Planinskega polja se odpira pod visoko prepadno steno na kraju izrazite zatrepne doline slikovit vhod v eno najzanimivejših in največjih vodnih jam v Sloveniji. Planinska jama se odlikuje z velikimi podzemeljskimi dvoranami, številnimi jezeri, lepimi kapniki in sotočjem dveh podzemeljskih rek. Iz nje priteka ob dežju Unica, ki zbira vodo iz Postojnske kotline, iz Javornikov in Rakove doline ter iz cerkniškega in Loškega polja. Ob suši teče iz jame le majhen potok, pretežni del Unice izvira tedaj v bljižnjih Malnih.Skupna dolžina vseh raziskanih rovov v Planinski jami znaša že 6000 m. Za 20 m širokim in 8 m visokim vhodom se glavni rov razširi do 40 m, strop pa se dvigne tudi 70 m visoko. Po 500 m se enotni vodni rov razdeli v dva rokava. Iz 2000 m dolgega Pivškega rokava priteka Pivka, ki ponika pri Postojni; po 2500 m dolgem vzhodnem ali Rakovem rokavu pa se pretakajo vode iz Rakove doline in Javornikov. Na kraju obeh rokavov sta globoka sifona in do njih je mogoče priti s primerno jamarsko opremo in izurjenosjo le ob nizki vodi. Ob visoki vodi ovira vožnjo s čolnom, zlasti po Pivškem rokavu močan tok. Rakov rokav pa je na več mestih do stropa zalit. Poleg vodnih rovov je v Planinski jami nekaj suhih stranskih rovov, ki pripadajo starejšim razvojnim fazam jamskega sistema na pritočni strani Planinskega polja.

Raziskovanje Planinske jame spada v klasično dobo odkrivanja kraškega podzemlja. Med najstarejše pisce, ki omenjajo Planinsko jamo, spadajo J. V. Valvasor (1689), F. A. Steinberg (1761) in T. Gruber (1781). Prvi pomembnejši raziskovalec jame je bil planinski kaplan Anton Urbas, ki je leta 1848 prodrl skupaj z domačini še onkraj sotočja v oba rokava. Za njim je raziskoval in opisal Planinsko jamo A. Schmidl (1854) in s pomočjo jamskega inženirja J. Rudolfa iz Idrije izmeril ves Pivški rokav ter pretežni del Rakovega rokava. Ta del Planinske jame je pozneje raziskoval W. Putick (1889), o njegovih odkritjih pa je pisal tudi znameniti francoski jamoslovec E. A. Martel (1894). Rakov rokav je po raziskavah v tem stoletju postal zagonetka, dokler niso bile pojasnjene napake prvih merilcev. Na podlagi geodetskih meritev in raziskav leta 1969 smo ugotovili, da je še najbolj natančen načrt napravil Ivan Michler (1955), ki je tudi prvi odkril v Rakovem rokavu podzemeljsko bifurkacijo. Nekako sredi tega rokava je opazil, da voda odteka v notranjost jame in ne proti izhodu kot navadno ob visoki vodi. Z barvanjem je nato dokazal, da odteka voda iz Skrivnostnega jezera na kraju Rakovega rokava v izvire v Malnih. Poznejše raziskave vodnih razmer so pokazale, da se tod mešajo toplejše vode iz Cerkniškega polja s hladnejšimi vodami, ki pritekajo izpod Javornikov. Potapljači so v Skrivnostnem jeteku odkrili 25 m globok pritočni kanal javorniških voda, medtem ko nadaljevanja jame v smeri proti Rakovem Škocjanu še niso odkrili (P. Krivic, A. Praprotnik 1973). V pivškem rokavu so že večkrat skušali preplavati sklepni sifon, vendar jim doslej še ni uspelo. V zadnjih desetletjih so bili odkriti in izmerjeni tudi manjši stranski rovi, kot so Rudolfov rov z zanimivimi ilovnatimi naplavninami, Rov mrtvih netopirjev, Mrtvaški in Katernov rov ter del Tihe jame. Razen dostopnih suhih in vodnih rovov so za jamoslovce zanimive najrazličnejše naplavine, ki so jih odlagali ter prelagali vodni tokovi in kapnica. Prav po ostankih pestrih naplavin v različnih delih jame je mogoče slediti zakonitosti nastajanja in preoblikovanja tega kraškega podzemlja skozi dolga tisočletja zemeljske zgodovine. Planinska jama je zanimiva tudi za biologe, saj v njej živi vrsta jamskih živali, med katerimi je človeška ribica najbolj znamenita.

Katalog arheoloških lokacij v okolici Planine

Katalog arheoloških lokacij v okolici Planine:

1. Grčarevec [Grčarevec / Planina]
Vrsta najdišča: Utrdba.
Lokacija: Jugozahodno od vrha Kališe (629 m n. v.) in po pobočju Grčarevskega vrha (630 m n. v.).
Obdobje: Pozna antika:
– Ostanki zapornega zidovja
– Sledovi nasipa
Viri: Premerstein in Rutar 1899, 14. Urleb 1971, 91.
Obravnava virov: Premerstein in Rutar samo omenjata rimsko zaporno utrdbo v Grčarevcu, ne podata pa natančne lokacije (Premerstein, Rutar 1899, 14). Ostanek nasipa je viden jugozahodno od vrha Kališe (629 m n. v.), ta se izgubi v skalovju proti Štrukljevcu. Podoben nasip pa poteka tudi po pobočju Grčarivskega vrha (630 m n. v.), vzporedno s staro cesto za Logatec, severovzhodno od cestarske hiše, nadaljevanja proti Srnjaku M. Urleb ni našla (Urleb 1971, 91).

2. Laze [Laze / Planina]
Vrsta najdišča: Utrdba.
Cesta.
Lokacija: Ni natančno podana.
Obdobje: Pozna antika:
– Zaporna utrdba
– Cesta
– Lončenina
Viri: Frelih 2003a, 20. Notranjska 1999, 141. Premerstein in Rutar 1899, 14.
Urleb 1983, 227.
Ljudsko izročilo: Zanimiva je legenda o izvoru imena vasi. Ime Laze naj bi nastalo od imena laz, to je jasa sredi gozda, kamor naj bi se umaknil roparski vitez iz gradu Rob pri Planini (na hribu Stari grad). Umaknil naj bi se na drugo stran Planinske doline in tam izsekal in iztrebil gozd. Tam si je postavil hišo, ki je bila bolj podobna trdnjavi kakor gradu.
Obravnava virov: Že Premerstein in Rutar v Lazah omenjata rimsko zaporno utrdbo, ki je varovala rimsko cesto (Premerstein, Rutar 1899, 14). Slabo ohranjene ruševine zidu najdemo nad cesto med Dolenjim Logatcem in Lazami (Frelih 2003a, 20). Najdbe keramičnih posod  dokazujejo poselitev že v rimski dobi, ni pa zabeleženo, kje je bila keramika najdena (Notranjska 1999, 141). Skozi naselje gre tudi domnevna rimska pot, katere trasa je ohranjena v smeri proti Logatcu (Notranjska 1999, 141). Ustno izročilo in arheološke ostaline nas opozarjajo, da je nekje na območju Laz ali Jakovice zagotovo stala manjša utrdba za nadzor stranske ceste čez Razdrto.

 

3. Mali grad [Planina / Planina]
Vrsta najdišča: Posamične najdbe.
Lokacija: Pri Malem gradu ali Ravbarjevem stolpu pri Planini.
Obdobje: Rimsko obdobje:
– Železna ost kopja in puščična ost (NM Postojna, inv. 424-425)
– Novci (Trajana, Galijena, Klavdija II.)
Viri: Kos 1988, 107. Urleb 1971, 97.
Ljudsko izročilo: Grad so domačini pred davnimi leti prvotno imenovali Stari grad. Stal je na nekakšnem polotoku, saj je bila struga Unice speljana tako, da je tekla okrog hriba. V stari strugi Unice naj bi bil zakopan tudi zaklad. J. Katern iz Planine je slišal, da stolp Malega gradu stoji na rimskih temeljih in da je šel od njega zid preko doline proti cesti, njegovo zidovje pa so porabili za gradnjo cest (Katern ?, 21-22). Današnjo Kačjo vas poleg gradu pa so prvotno imenovali Stara vas, ker naj bi v njej prebivali potomci grajskih hlapcev. Grad naj bi imel celo podzemski rov. Ustno izročilo govori, da: »…so se tukaj vršili hudi boji, na kar pričajo konjske in človeške kosti, konjske podkve nenavadne oblike, verige, puščice, zlomljene balestre, noži, helebarde. Pred leti naj bi vojvodinja Meklenburška nabrala za cel voz take ropotije, kar pa je končalo v požaru  v Haasbergu.« (Katern ?, 23). Gospodarji Malega gradu so bili baroni Ravbarji in v zvezi z njimi poznamo številne legende.
Ogled terena (20. 11. 2004): Dostop je speljan iz zahodne strani. Na vrhu hriba je manjši plato in še ena terasa tik pod vrhom. Ravbarjev stolp leži na najvišjem predelu. Iz severne, vzhodne in južne strani je hrib zelo dobro zavarovan z naravnimi strminami. Od severozahodnega do severovzhodnega roba hriba so vidne sledi nasipa. Na severni in severozahodni strani hrib oklepa dolinica z značilnim ledinskim imenom Cvinger. Pod Hribom, na njivah v dolini Cvinger sem našla fragmente keramike iz mlajših obdobij.
Obravnava virov: Rimske temelje pod Malim gradom naj bi poleg ustnega izročila potrjevale tudi raziskave strokovnjakov, ki so ugotovili, da je kak meter spodnjega zidu pri stolpu rimski zid (Stopar 1991, 45). Zanimivo je, da arheologi o tem nič ne vedo. Na tem mestu naj bi J. Katern našel tudi nekaj železnih osti pilumov, ki jih je predal Notranjskemu muzeju v Postojni (Urleb 1971, 97). V Notranjskemu muzeju v Postojni pa hranijo ost kopja in puščično ost, pod oznako Planina in natančna najdiščna lokacija ni podana. Najdbi je muzeju daroval J. Katern iz Planine. Na podlagi tega podatka sem te najdbe locirala pod kataloško oznako Mali grad, saj rimske najdbe na Malem gradu omenja že Puschi (Puschi 1901, 387). J. Katern je zapisal, da so tukaj včasih našli konjske in človeške kosti, konjske podkve, verige, puščice, balestre, nože in helebarde (Katern ?, 23). Tu so bili najdeni tudi štirje rimski novci, ki datirajo v čas od konca 1. stoletja n. št. do konca 3. stoletja n. št. (Kos 1988, 107).

4. Planina [Planina / Planina]

Vrsta najdišča: Zaporni zid.
Lokacija: Ni natančno podana (skozi nekdanje gozdove Windischgraetza).
Obdobje: Rimsko obdobje:
– Ostanki zapornih zidov
Viri: Premerstein in Rutar 1899, 14.
Obravnava virov: Avtorja pri Planini samo omenjata rimske zaporne zidove, ki da jim je mogoče slediti skozi nekdanje gozdove kneza Windischgraetza v smeri Studeno – Hrušica tri ure daleč, vendar pa  lokacija ni natančno podana (Premerstein, Rutar 1988, 12).

 

5. Stari grad – Haasberg [Planina / Planina]
Vrsta najdišča: Gradišče.
Lokacija: V srednjeveških razvalinah na hribu Stari grad pri Planini.
Obdobje: a.) Prazgodovinsko gradišče / starejša železna doba:
– Poselitvene terase
– Svinčena in steklena jagoda
– Odlomek kovinskega predmeta
b.) Zgodnje rimsko obdobje:
– Oljenka
– Bronasta fibula s šarnirjem
– Novci (31 republikanskih novcev)
– Večbarvne stekleničke (NM Ljubljana, inv. R 2095)
c.) Rimsko obdobje:
– Orodje (železno teslo)
– Bronast zvonec
d.) Pozna antika:
– Fragmenti keramike
– Novec (Konstantin II. ~ 384-351)
e.) Novi vek:
– Okrogla bronasta ploščica
Viri: Hitzinger 1854, 93. Istenič, Trampuž Orel in Stare 1997, 254. Šašel 1975, 157. Šemrov 1998, 131-132. Šemrov 2004, 85.
Ljudsko izročilo: Na hribu Stari grad je bil po legendi grad imenovan Rob, ki je bil obdan z nasipom in precej debelim obzidjem. Od gradu do Unške koliševke naj bi bil speljan tudi skrivni rov. Vitez, ki je živel na gradu naj bi se udeležil križarskih vojn. Njegov sin pa je živel dalje na gradu Rob od cestnega ropa. Oglejski patriarh Bertold (1182-1251) ga je posvaril, ker so prihajale v Oglej pritožbe zaradi njegovega početja. Kakor je videti se za svarilo ni dosti brigal, ker ga je naslednje leto patriarh Bertold izobčil. Vitez je moral grad zapustiti. Umaknil se je na drugo stran Planinske doline in tam izsekal in iztrebil gozd. Nastal je takozvani laz. Tam si je postavil hišo, ki je bila bolj podobna trdnjavi kakor gradu. Od tega še zdaj stoji Krajnerjeva hiša, po domače Lekanova. Vitez pa  je še dalje ropal in kaj se je zgodilo potem ni znano. Vas Laze so tako nastale od imena laz (Katern ?, 28). Stari Planinski grad so po mnenju tamkajšnjih prebivalcev sezidali Huni (Šmitek 1998, 171).
Ogled terena (12. 04. 2003): Na vrhu hriba se še lepo vidijo ostanki srednjeveškega gradu, skritega pod koreninami večjih dreves in nizkim grmičevjem. Tik pod vrhom, na vzhodni strani hriba, pa sta ohranjeni dve široki terasi. Pri terenskem pregledu nisem našla keramike.
Obravnava virov: Glede na zgodaj podane najdbe smemo na hribu, pod srednjeveškimi ruševinami zagotovo pričakovati zgodnje rimskodobno gradišče. V bližini odkrito zgodnje rimskodobno in poznoantično grobišče na vzhodnem vznožju hriba (kataloška oznaka Vznožje Starega gradu) pa morda nakazuje tudi na poznoantično poselitev. To bi lahko potrjevale tudi pri ogledu hriba najdene črepinje, ki jih še najlažje pripišemo poznoantičnemu obdobju (Ciglenečki 1985, 269).

 

6. Vznožje Starega gradu [Unec / Rakek]
Vrsta najdišča: Grobišče.
Lokacija: Na vzhodnem vznožju hriba imenovanega Stari grad.
Obdobje: Zgodnje rimsko obdobje in pozna antika:
– 52 grobov (20 žganih in 32 skeletnih)
– Nakit (srebrna verižica in zapestnica, srebrni prstan, fibula s
čebuličastimi zaključki, uhani)
– Stekleni predmeti (steklenica, kozarec, balzamarji in lakrimarji)
– Orodje
– Oljenke
– Terra sigilata in ostala keramika
– Novci (od 1. stoletja do konca 4. stoletja)
Viri: Kos in Šemrov 1995, 119-123. Vičič in Schein 1986, 102. Urleb 1975, 161. Urleb 1981, 191.
Obravnava virov: Na pobočju Starega gradu so pred leti domačini odkopali več grobov in rimskodobnih predmetov (Urleb1981, 191). Pri gradnji stanovanjskega poslopja na vznožju Starega gradu so bili odkriti posamezni grobovi, zato so leta 1986 izvedli manjše zaščitno izkopavanje. Odkrili so bogato rimskodobno grobišče, ki sodi v čas od 1. stoletja n. št. do konca 4. stoletja n. št.. Po mnenju B. Vičiča in T. Scheina je treba pripadajočo naselbino iskati v dolini ob cesti, ne pa na vrhu Starega gradu (Vičič in Schein 1986, 101). S tem se sama ne strinjam in mislim, da je odkrito grobišče verjetno pripadalo ravno gradišču na Starem gradu, ker vemo, da so prebivalci Starega gradu svoje umrle morali pokopati ravno v bližino omenjenega hriba.

Kapela v Kačji vasi (Janko Katern, 31. 01. 1951)

Ko so leta 1918 Italijani zasedli nase kraje je bila prvotna meja na Vrhniskem vrhu onkraj Logatca. Kmalu se je premaknila na planino. Leta 1922 je bila tudi to se zacasna meja in zaradi tega je vse upalo, da ne bo tako ostalo; tembolj tudi, ker je meja odtrgala od Planine 35 his s priblizno 80 prebivalci. Res se je meja kmalu potem premaknila, a samo toliko, da je presel grad Haasberg pod Italijo. Jugoslavija je dobila nazaj nekaj his v Gricu. Do leta 1922 so Italijani se pustil stari solski zakon in otroci iz Kacje vasi, ki so bili tonstran meje so hodili v solo v Planino.  Kakor hitro se je pa meja premaknila, so v Kacji vasi ustanovili solo za otroke tostran meje. Prvi ucitelj je bil Viktor Kolenc, doma iz Idrije. Solo je tu obiskovalo kakih 15 otrok. Verouk je pa hodil enkrat na teden ucit studenski zupnik Dominik Janez (Jane-z s stresico). Leta 1923 je bil kolenc poklican k vojakom. Na njegovo mesto je prisel drugi Idrijcan Kraps Joze (Krap-s s stresico in Jo-z-e z s stresico). Pa tudi ta ni bil dolgo tu, ampak so dobili novo uciteljico Pavlo Penko. Istocasno je iz Studenega prihajal ucitelj italijanskega jezika dvakrat na teden. .

Nato so bile slovenske uciteljice: Pavla Hmelak iz Ajdovscine, Mara Sanisa iz Trnovega in Franciska (Franščiška) Smodelc iz Selc pri St. Petru.  Ko je bila zadnja uciteljica zaradi nekega prestopka odpuscena, je prisla na njeno mesto neka Italijanka. Ta pa ni trpela, da bi ucil otroke verouka slovenski duhovnik v slovenscini. Duhovnik ni smel vec v solo, posebno se, ker je novo solski zakon stopil v veljavo. Uciteljica je ucila verouk sama. Toda skazalo se je, da tega ni zmozna. Saj je ucila, da je bil Kristus po rodu Italijan in druge podobne stvari; moliti da se mora v italijanskem jeziku, bogov da je vec in podobno. Ko je neki duhovnik spraseval na cesti otroke, je uvidel, da imajo o Bogu zelo zmesane pojme. Vec starsev je na skrivaj posiljalo otroke k planinskemu zupniku Lovsinu (Lovšinu), da bi jih pripravil za sprejem svetih zakramentov. Pa so bile z njimi zelo velike tezave. Kmalu so Italijani zaceli misliti na zidanje lastne sole v Kacji vasi. Leta 1926
je to delo prevzelo italijansko podjetje Odorico (ki je mnogo let poprej gradilo ljubljanski kolodvor) in ga leta 1928 dokoncalo. O tem solskem poslopju so trdili, da je najlepsa solska zgradba v Julijski Beneciji. Istega leta, 28. oktobra, je bila slavnostno odprta.. Bilo je navzocih mnogo ljudi. Takratni prosvetni minister de Bona je za to nalasc pisel iz Rima in ob navzocnosti trzaskega prefekta, obmejnih in vojaskih oblasti odprl solo. Nad vhodom so bile v kamen vsekane besede, s katerimi je da Bona izrocil solo svojemu namenu (plosce sedaj ni vec). Prav takrat je izsel cerkveni odlok, da se mora verouk uciti povsod v domacem jeziku, kakor je bilo sklenjeno v konkordatu leta 1920 (11. 02. 1920). Vkljub temu je ukazal trzaski  prefekt, da se sme v italijanskih solah uporabljati samo italijanski jezik. Slovenski jezik ni imel v solah vec mesta, zato so duhovniki poucevali verouk v cerkvah. Toda v Kacji vasi ni bilo cerkve in zato tudi verouka ne. Postonjski dekan Franc Krhne je najel v vasi sobo, kjer naj bi se otroci poucevali v materinem jeziku; a kaplan, ki je hodil ucit je imel kmalu tezave z oblastjo. Kaplan je bil premescen. Prisel je drugi, pa se mu je zgodilo kakod prvemu. Tudi lastnik sobe je bil v strahu, da ga ne bi zato ovirale politicne oblasti pri obmejnih pravicah. Zato je sobo odpovedal. Postonjski dekan je to javil takratnemu skofu de Fogarju v Trst. Ta se je spravil nad prefekta in med njima se je vnel hud prepir. Koncno je skof prefektu dokazal. Da ima duhovnik na podlagi konkordata pravico uciti verouk v slovenscini. Prefekt se je moral vdati. Svetoval je skofu naj v Kacji vasi uredi kapelo v kaki privatni hisi, kjer bi duhovnik tudi maseval in ucil verouk v kakrsnemkoli jeziku. Obljubil je, da ne bo vec delal ovir. Postonjski dekan Krhne je dobil sporocilo, naj ukrene vse potrebno. Pogodil se je z lastnikom hise stevilka 29 za prostor, kjer naj bi bila zasilna kapela, ki bi sluzila kot cerkev in ucilnica za verouk. Dne 05. aprila 1934, na beli cetrtek je kapelo blagoslovil in v oltar vlozil relikvije postonjski kaplan Placid Sancin iz Trsta. Pri tej slovestnosti so bili prisotni vsi obmejni organi. Kazali so navdusenje za to zadevo. Vsak teden je bila tu sveta masa i nverouk v slovenscini. K temu verouku pa so hodili tudi otroki italijanskih starsev, ki niso slovenscine prav nic razumeli. Duhovnik je tudi te pripravil za sprejem sv. zakramentov, spovedi, obhajila in birme. Slovenski otroci so morali prepisovati zgodbe in katekizem. Pri tem so se naucili tudi slovensko brat in pisati, cesar prej niso znali. To je bilo vse, kar se je dalo narediti, da ni nas jezik tu popolnoma zamrl. Vsi, ki so hodili takrat v solo, se imajo zahvaliti edinole slovenski duhovscini, da znajo materin jezik pisati in brati. Kar je bilo od leta 1934 do leta1943 tu rojenih (oboje narodnosti), so bili vsi krsceni v tej kapeli. Italijani pa kljub prefektovem dovolilu niso mirovali. Slovenscina jim je bila odvec. Vec duhovnikov so zato nasilno premestili, verouk pa se je vseeno vrsil. Kadar ni bilo kaplana v Postojni, je hodil sem studenski zupnik in je ucil otroke celo petja. Policijski komisar Albert Tiera je rekel: »Kapelo bi bilo treba zapreti in duhovnike, ki bi hoteli izvsevati svoje dolznosti, izgnati.«  Toda to se tu ni posrecilo. Italijani so zaceli misliti na gradnjo nove cerkve v Kacji vasi. To pa zato, da bi dovolili italijanskega duhovnika, in bi bilo s tem delovanje slovenskega duhovnika nemogoce. Takratni politici tajnik dr. Palange je zasnoval to misel in sel sam prosit kneza Windischgratza za kos zemljisca za cerkev. Knez mu je obljubil kos zemlje nasproti sole. Dr. Palange je zdaj zacel z beracenjem nadlegovati razne jugoslovanske trgovce. Ker so se ti bali, da ne bi prisli pri njem v nemilost, ker je bil carinski nadzornik, so radi darovali precej velikevsote v ta namen. Vsi ti trgovci so nezakonito uvazali les v Italijo, kar je nadzornik dobro vedel, ker je imel od tega velike koristi. Bilo je takrat kakih deset tvrdk , ki so sporazumno s carinskim nadzornikom les vecinoma tihotapili cez mejo. Kmalu je od Knustlja, Furlana, Macka, Kasi, Beltrama in drugih nabral 80 tisoc lir. Za prvo silo je bilo dovolj in cerkev naj bi zaceli zidati v najkrajsem casu. Takrat pa je bil v Kacji vasi poveljnik karabinjerjev brigadir Losito Cajetano. Pa je izvedel, da dr. Palange beraci pri jugoslovanskih trgovcih za prispevke. Prepovedal je vsako nadaljnje izsiljevanje in zagrozil cariniku, da ga bo aretiral, ce bo izvedel se kaj podobnega. Pri seji je vpil nad njim, ces, ali ga ni sram beracenja, kakor da bi italijanska drzava ne mogla sama postaviti cerkve, ce bi bilo to potrebno; ce pa misli, da si bo postavil v kacji vasi spomenik v obliki cerkve, se hudo moti. Carinik je potem nehal beraciti, ker se je zbal, da bi izvedel brigadir za njegove postranske in skrivne dohodke. Vendar ni popolnoma obupal, ampak se je napotil k skofu v Trst. Upal je, da mu bo sel novi skof v tej zadevi na roke, posebno ker je bil kot skof imenovan od vlade in ni bil potrjen od papeza. Rekli so, da je fasistovski skof. Ko je zasedel trzasko skofijo, so vsi pricakovali, da bo po vsej skofiji pometel s slovenscino. Skof Santin pa je v Trstu pokazal cisto drugo barvo. Italijanski fasisti, ki so si od njega toliko obetali, so bili razocarani. Ko je dr. Palange razlozil, kako misli glede cerkve, je dejal: »Ce hocete cerkev zidati, vam jaz tega ne bom branil, a dovolenja za posvecenje ne dam, kaj sele duhovnika.« Cerkev se potem res ni vec omenjala in 80 tisoc lir tudi ne. Carinika in njegove pristase je bilo sram. Ce je kdo od domacinov se kaj o tem omenil, je carinik napravil kisel obraz in odvrnil pogovor drugam. Pesek in kamenje, ki sta bila ze napeljana na stavbisce, so potem porabili za zidavo neke hisice tam blizu.

Zgodba o Duhovinu

Ljudsko izročilo iz tipkopisa J. Katerna:

Zgodba o Duhovinu
»Ena izmed najbolj čudnih zgodb, kar sem jih kdaj slišal, je gotovo zgodba o Duhovinu. Pripoveduje o neki ženi, ki je imela na sebi ve znake nosečnosti in sicer tako, da bi lahko vsakdo spoznal, v kakem stanju se nahaja. Ko je imela priti njena ura, so svojci poklicali babico. Porod se je vršil z vsemi znaki, a ko je imelo priti na svet živo bitje, ga ni bilo nikjer. Ljudje so potem
pričakovali v tistem letu hudo nesrečo in so jo tudi pričakali. O tej ženi so govorili, da je rodila Duhovina. To naj bi bilo neko zlo bitje, ki se lahko stori nevidno tudi v materinem telesu. Trdijo, da se rodi materi za kazen ali kako hudo pregreho. Rodile naj bi ga čarovnice. Duhovin se lahko pokaže nenadno v podobi človeka po večernem zvonjenju in do zvonjenja k dnevu zjutraj. Ljudi naj bi speljeval na kriva pota. Obvaruješ se ga tako, da sežigaš bršljanovo listje.« (Katern ?, 11-12).

O nenavadnem izročilu o Duhovinu – otroku rojenem v kačji podobi, nas je opozorila že K. Hrobat (Hrobat 2003, 132). Zanimivo je, da je to izročilo zabeleženo samo na področju Brkinov je tako, zgoraj omenjen primer, na postojnskem izjema (podobno zgodbico poznajo se v Orehku). Matičetov glede na razprostranjenost tega izročila domneva, da se to veže samo na Čiče (Matičetov 1973, 72). Matičetova domneva je tu upravičena, saj so v ljudskem izročilu obravnavanega prostora ohranjene številne legende o Čičih.

V Planini pa so pred leti pripovedovali tudi čudne zgodbe o Vedomcu:

»Vedomec je nenavadno bitje. To je človek ki se rodi z nogami naprej. Usoda ga preganja tako, da niti sam nima mira niti drugim ne da pokoja. Kadar pride tak otrok na svet, ga mora babica trikrat zaporedoma v-nič vreči (to je z desne proti levi) skozi svitek, na katerega se postavlja kotel. Ta svitek je iz slame in služi obenem kotlu za stojalo kot tudi, da se mu ne pokvari dno. Če tega ne
stori, tedaj ima človek silno nemirno življenje. Telo mu sicer ponoči miruje, a duh mu blodi po neznanih krajih. Kdor ima med spanjem občutek, da ga kaj duši, da ne more nobenega člena telesa premakniti in ne dihati, tega klači vedomec. Vedomec pride skozi zaprta vrata in ravno tako tudi odide. Spremeni se v žival, največkrat v kuro ali miš, in tako hodi tlačit speče ljudi. Če se ga hočeš rešiti, tedaj ga povabi, ko te neha tlačit, naj se zjutraj vrne, da mu daš za tobak. Zjutraj bo res prišel v hišo neznanec. Na levi vogal hiše mu napravi tobaka kolikor stane en zvitek. Ko pride v hišo ga ne sme noben ogovoriti. Če ga kdo ogovori, tedaj ne pomaga nič, temveč je še hujši kot prej. Tedaj vzame napravljen denar in se nikoli več ne vrne.«
(Katern ?, 12).

 

Že Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) napisal, da se po
pripovedovanju okoli Pivke pojavlja ob določenih časih, tako na sveti večer, veliko strahov, ki jih v deželnem jeziku imenujejo “vedavci”. Ti so baje otrokom “kri izsesavali, dokler niso umrli”. Vedavcem se zoperstavljajo in se z njimi bojujejo nižji duhovi “šentjanževci”. Najverjetneje sta vedomec in vedavec eno in isto bitje, vezano na slovansko dediščino o volkodlakih, vampirjih in čarovnicah. Ta bitja nastopajo zlasti v času volčjih praznikov, oziroma v času, ko se spominjamo na mrtve.
Spomin na strašna skrivnostna bitja je vezan na čas med božičem in sv. tremi kralji ali dvanajsteronočje, oziroma volčje noči. To je čas, ko je nadnaravni svet odprt vsemu dobremu in zlemu, takrat lahko smrtnik za trenutek pogleda v prihodnost ali se celo zoperstavi neznanim naravnim močem. V poganski dediščini
so vse te nadnaravne sile z bitji, demoni in duhovi prednikov najbolj nevarne ravno v času, ko je sonce najbližje zemlji (Peršič 2003. 74). Vedomec je gorski demon, njegovo ime pa pomeni »tisti, ki vse vidi ali ve, kaj se dogaja na svetu«, na zemlji, pod zemljo in nad njo. Vedomci so v slovenskem izročilu tisti ljudje, ki so rojeni v kvartnem tednu, ali takšni ki so se rodili z nogami naprej, ali pa so med spanjem kot zli duhovi zapuščali telo. Pogosto imajo deformirano telo. Med nje sodijo tudi duše nekrščenih otrok, čarovnice, volkodlaki, vampirji in velikani. V podobi živali prihajajo tlačit ljudi med spanjem. Zlobni lik Vedomca je povezan z pozitivnim Kersnikom – gospodarjem gore. Oba nastopata v »osnovnem mitu«, ki se nahaja v jedru protoslovanske ali baltoslovanske mitologije. To je mit o dvoboju med dobrim nebesnim bogom gromovnikom – Perunom in njegovim zlim nasprotnikom, htonskim božanstvom – Velesom (Šmitek 1998a, 75-92). Očitno so zgoraj omenjene zgodbe ostanek nekih starejših – slovanskih mitoloških predstav.

zahvala za gornji tekst gre Andreji Penko iz Studenega

Zgodovina Planine

Planina je kot trg prvič omenjena leta 1217. Tu naj bi bila mitnica goriskih grofov (Zigon 1992, 13). Srednjeveška Planina naj bi se razvila iz prej imenovane naselbine Alben, ki se je razvila pod utrjenim gradom gospodov Albenskih (Stupar-Sumi 1989, 4). Ime naj bi bilo še rimskega izvora in tako so Planino včasih napačno radi imenovali Albia oziroma In Alpe Iulia (Urleb 1971, 97). V. Ribnikar je sicer zapisal: »Z mocnim zidovjem jako star trg Planina ni bil nikoli obdan, a obdajalo ga je od nekdaj naravno zidovje – s temnimi gozdi porasceno gorovje.« (Ribnikar 1889, 59). Po legendi, naj bi na hribčku pod Grmado, na kraju, kjer danes zivotari pozgana cerkvica Sv. Duha, našli celo ostanke nekdanjega rimskega svetisca. To bi lahko potrjeval zemljevid Wolfanga Laciusa izdan leta 1561, ki je na zemljevidu Goriškega in Krasa natančno označil gradove, samostane in cerkve. Ob oznacevanju cerkvice na Planinski gori je na levi strani obzidja ob cerkvi narisal stolp, ki morda predstavlja prav ostanek nekdanje rimske utrdbe (Zigon 1995, 2).

Nekateri pa pri Planini omenjajo rimske zaporne zidove, ki da jim je mogoče slediti skozi nekdanje gozdove kneza Windischgraetza v smeri Studeno – Hrusica tri ure daleč, vendar pa lokacija ni natančno podana (Premerstein, Rutar 1988, 12). Valvasor ugotavlja, da je na tem mestu že v rimskih časih stal grad, ki je v 3. stoletju iz neznanega vzroka propadel. Po Valvasorju naj bi v 11. stoletju plemici Neuhausi med rusevine spet prinesli dih zivljenja – zgradili nov grad imenovan Kleinhausel ali Mali grad (Valvasor 1877, 309). J. Katern iz Planine je ravno tako slisal, da stolp Malega gradu stoji na rimskih temeljih in da je sel od njega zid preko doline proti cesti, njegovo zidovje pa so porabili za gradnjo cest. Na tem mestu naj bi našel tudi nekaj železnih osti pilumov, ki jih hrani Notranjski muzej Postojna (Urleb 1971, 97). Rimske najdbe na Malem gradu omenja že Puschi (Puschi 1901, 387). Rimska naselbina ali vsaj postojanka je zagotovo stala na hribu Stari grad , kjer je bilo prej ze prazgodovinsko gradisce. Danes so tik pod vrhom hriba še lepo vidne poselitvene terase in pa rusevine srednjeveskega prvotnega Starega gradu na samem vrhu. Naselbino na Starem gradu je potrdilo tudi v bližini odkrito anticno grobisce (Vicic, Schein 1996, 164-166). V virih se grad na Starem gradu prvic omenja leta 1295, ko je v listini omenjen še s svojim prvotnim imenom Unec – castrum Moevntz. Leta 1333 pa naletimo na njegovo današnje ime Hosperk ali Hazberch, v prevodu naj bi se ime glasilo Zajcja gora. Leta 1509 je prvotni grad na hribu Stari grad mocno prizadel potres in v zacetku 17. stoletja so Eggenbergi zgradili nov Haasberg tik pod hribom (Žigon 1992, 17).

Ljudsko izročilo: Na hribu Stari grad je bil po legendi grad imenovan Rob, ki je bil obdan z nasipom in precej debelim obzidjem. Od gradu do Unske kolisevke naj bi bil speljan tudi skrivni rov. Vitez, ki je živel na gradu naj bi se udelezil krizarskih vojn. Njegov sin pa je zivel dalje na gradu Rob od cestnega ropa. Oglejski patriarh Bertold (1182-1251) ga je posvaril, ker so prihajale v Oglej pritozbe zaradi njegovega pocetja. Kakor je videti se za svarilo ni dosti brigal, ker ga je naslednje leto patriarh Bertold izobcil. Vitez je moral grad zapustiti. Umaknil se je na drugo stran Planinske doline in tam izsekal in iztrebil gozd. Nastal je takozvani laz. Tam si je postavil hišo, ki je bila bolj podobna trdnjavi kakor gradu. Od tega še zdaj stoji Krajnerjeva hiša, po domace Lekanova. Vitez pa je še dalje ropal in kaj se je zgodilo potem ni znano. Vas Laze so tako nastale od imena laz. Imel pa je ta roparski vitez vec sinov. V uradnih spisih se omenja Jakopova kmetija in Ivanova kmetija. To sta bila dva sina roparskega viteza, ki sta ustanovila Jakovico in Ivanje selo (Katern ?, 28). Stari Planinski grad naj bi po mnenju tamkajsnjih prebivalcev sezidali Huni (Smitek 1998, 171).

zahvala za gornji tekst gre Andreji Penko iz Studenega

Članek iz Logaškega okrajnega glavarstva (l. 1889)

Planina.»V nad jedno uro dolgej in cez pol ure sirokej dolini med lepo obraščenim zelenim gorovjem – Lanski vrh, Ravnik, Haasberg, Počivalnik, Bukovec in Zagora –leži ob vznožju 872 m visoke Gromade na državnej Tržaskej cesti prijazen 178 hisnih stevilk in 1547 prebivalcev boječi trg Planina.

 

Tu je leta 1826 ustanovljena, leta 1869 v dvorazrednico od leta 1883 v trirazrednico razširjena ljudska sola.
Za vsakdanjo šolo bilo je:
godnih – dečkov leta 1880 121, leta 1889 92
godnih – deklic leta 1880 110, leta 1889 120
obiskujočih – dečkov leta 1880 108, leta 1889 89
obiskujočih – deklic leta 1880 103, leta 1889 112

 

Za ponavljalno solo pa:
godnih – dečkov leta 1880 25, leta 1889 30
godnih – deklic leta 1880 25, leta 1889 15
obiskujočih – dečkov leta 1880 25, leta 1889 29
obiskujočih – deklic leta 1880 25, leta 1889 15
Župljanska 1771. leta sezidana cerkev posvečena je sveti Margareti ter ima še podruznice sv. Roka v Gorenji Planini, sv. Mihaela v Jakovici, sv. Luka v Grčarevci, romansko cerkev Matere Božje na Planinski gori, pred kakimi sto leti opuščeno pa leta 1885 zopet v novo sezidano cerkev sv. Duha in kapele sv. Križana pokopališči, sv. Antona v gradu Haasberg, sv. Križa (knez Windischgrätzevrodbinski zerf) v gozdu poleg grajščine in Matere Božje v Jakovici. V prejšnjih časih je stala ta kraj pokopališča tudi še cerkvica sv. Magdalene, onkraj Lipelj cerkvica sv Jederti in na Gori (sedanja hišica poleg cerkve) pa kapela sv. Ane.– Ljudstvo pripoveduje, da je cerkev na planinski gori sezidal grajščak, katerije na lovu v gozdu zgubivši se obljubil, ako srečno pride iz goščave, sezidati na onem mestu cerkev v čast Materi božji.

Solska in ob jednem zupljanska obcina obsega 286 hisnih stevilk z 2397prebivalci. Stanujejo pa razun Planincev v Lipljah (12 hisnih stevilk in 51prebivalcev), Lazah (53 hisnih stevilk in 351 prebivalcev), Jakovici (19 hisnihstevilk in 146 prebivalcev) in Grcarevci (24 hisnih stevilk in 203 prebivalci).K politicni obcini pa se pristevajo razun ze omenjenih krajev tudi Unec (97hisnih stevilk in 794 prebivalcev), Rakek (91 hisnih stevilk in 981prebivalcev), Slivnice (16 hisnih stevilk in 129 prebivalcev) in Ivanje Selo (46hisnih stevilk in 358 prebivalcev).
Planinski trg bil je do leta 1875 tudi sedez okrajne gosposke, a po preselitviv Logatec ostalo je tu le še zupanstvo, zendarmerija in posta.Z dobro pitno vodo je tukajsna okolica v obili meri preskrbljena, kajti pod Malim – sedaj Starim – Gradom prisumi iz mogocne in s krasnimi kapniki okincanePlaninske jame reka Unec, katera se potem v podobi velikanske crke S po dolinimed zelenimi senozeti vijoc in se potoke Malensico, Skratovko, Zabjek in večbistrih studencev privzemajoc pozgublja pod Jakovico v neznani podzemni svet.Odkar je zaradi voznje po zeleznici (leta 1857) zasluzek na cesti popolnomaizginil, peca se tukajsnje prebivalstvo s kmetijstvom in zivinorejo, a zbogpiclih pridelkov in malih zemljisc vecinoma le skromno zivi.
Ker je sola že precej stara in ker je tukajsnje prebivalstvo v prejsnjih dobrihčasih imelo s ptujci in gospodo mnogo posla, je tudi vsaj za potrebo izobrazenoin vecinoma citanja in pisanja zmozno. Bolj izobrazeni trzani govore polegmaternega jezika nemski in nekateri tudi laski.
Planina, v starodavnih casih tudi Alben – po Rimljanih Albia – imenovana, je zetako star trg. Z močnim obzidjem sicer ni bil nikoli obdan, a obdajalo ga je odnekdaj naravno zidovje – s temnimi gozdi porasceno gorovje, po katerem se jebrezskrbno drvilo obilno medvedov, volkov, divjih prasicev, jelenov in druzihtacih samotnih prebivalcev. Kdo da je bil ustanovitelj in prvi gospodar tegatrga, se ne ve. Enako tudi niso znani posestniki Planinskega trga preddvanajstim stoletjem, gotovo pa so bili lastniki bliznje grajscine Haasberg tudigospodarji trga.
Vrh 704 m visocega Hassberga se je namrec ze v srednjem veku vzdigoval trden invelik grad jednacega imena, a ob Planinskej jami na mali visini pa Mali grad(Kleinhäusel).
Zakaj in kdaj da se je stari Haasberg zapustil, ni znano; brz ko ne je bilavisina in strmina temu vzrok. Enako se tudi ne ve, kdaj da je bil zidan novigrad. V letu 1509 bil je grad zelo poskodovan po potresu. Obsirno zidovje pa šedandanes prica o mogocnosti nekdanjih gospodarjev Haasbergerjev, Osterberg pl.Gallenberzanov (1150), grofov Goriskih (1305) in grofov Celjskih. Po smrtizadnjega Celjskega grofa (9./11. 1456) pripadel je Haasberg Avstriskej cesarskejhisi, katera ga je raznim gospodom se do leta 1689 v najem dajala. Leta 1540imel ga je v najem vitez Nikolaj Rauber, leta 1593 pa Jurij Einkührn, deželnioskrbnik Kranjski. Za časa Valvasorja imel je ta grad Janez Seyfried knezEggenberg, dezelni glavar Kranjski. Ob času cesarja Jozefa II. dobil je Haasbergv last Cobenzl, potem grof Coronini, kateri pa ga je leta 1874 prodal knezuWeriand Windischgraetz-u.
V stirinajstem stoletji, za vlade bratov Albrechta in Leopolda, je pri naskokutega gradu oblezalo mnogo mescanov Ljubljanskih.Meseca septembra in oktobra leta 1660 je cesar Leopold I. v Gorico in iz Goricepotovaje v Haasbergu prenoceval.
Okrogli in okolo dvesto let brez strehe vsem vremenskim nezgodam klubujoci stolpMalega gradu pa kaže kraj, kjer so nekdaj gospodje Neuhaus stavili mocno zidovjein kjer so pozneje gospodovali Hallerji in mogocni Rauberji. Izmed poslednjih jeosobito omeniti Gasperja in Erazma. Prvi je namrec unicil zadnjega Kranjskegaropnega viteza Erazma Predjamskega leta 1485, drugi se je pa dne 11. julija 1518iz Gorenje Planine v Malne jahaje raz konja padsi na mec nabodel ter na mestumrtev oblezal. Na mestu, kjer je vitez ponesrecil, postavili so kapelo, tamobesili njegov grb in napravili napis: »Leta 1518, dne 11. julija ob 3. uripopoldan je tu umrl plem. Gosp. Erazem Rauber, cegar dusa naj v miru pociva.« Taplosca se sedaj v Ljubljanskem licealnem poslopji, ker je stala kapela, jevrejeno kamenje še znati v tlaku ceste, katera pelje v Malne.V tem gradu so se baje v vojskinih casih shajali dezelni zbori ter seobravmnavale druge dezelne zadeve. Na jednih vratih bil je napis »Landstube«, ana druzih pa »Landkanzlei«.
Ob casu turških navalov je bila ta okolica mnogo trpela. Najvec strahu in grozeso baje prestali v cerkvi sv. Mihaela zaprti Jakovcani, katero so kruti Turkivečkrat brezvspesno napadli in gosto z zeblji okovana vrata s sabljami silnoobdelovali.
Tu je bila, kakor ustno porocilo trdi, do leta 1555 tudi zupnija in samostan.Solo za silo je pričel leta 1809 nek tu od francoske vojske zaostali AlzacijanecMiroslav Viljem Mayer. Po njegovem odhodu pa do ustanovitne redne sole(1815-1826) je pa mladino poduceval tedanji zgodnik (Frühmesser) AndrejPotocnik. Prvi z dekretom nastavljen usitelj je bil Filip Jakob Krainz. Za njimso pa poducevali oziroma še poducujejo: Josip Gnezda, Izidor Kadivec, MatejTomc, Leopold Bozič, Simon Meglic, Matija Petric, Alojzij Novak, Jos. Benedek,Ivan Juvanec, Zofija Hauffen, Amalija Spoljaric, Ana Costa, Emanuel Josin inJakob Zebre.
Viktarijat, h kateremu je do leta 1784 pripadala tudi sedanja zupnija Unec, jebil 1555. leta ustanovljen in dne 17. maja 1848 od skofa Antona Alojzija Wolfapa v zupnijo povzdignjen. Prvi vikar je bil (1560) Jurij Warlosch, prvi zupnikpa Matija Schmidt. Poleg znanih petnajst vikarjev, treh zupnikov in dvajsetkapelanov pa podaja krstna knjiga se mnogo druzih imen, onih, ki so tudikrscevali. Najbrze so bili v gradu Haasbergu ali pa tudi v trgu le zacasnonastanjeni. Ob ustanovitvi stalnega kapelanskega mesta leta 1833 je kapelanovaltu Josip Schwinger.
V dan 7. septembra 1818 leta je bil rojen po vsem slovenskem sloveci pisatelj,pesnik in skladatelj Miroslav Vilhar v takrat jako imoviti »Vilharjevi hisi«.Ce se odsteje velik pozar, kateri je v dan 8. avgusta 1808 mnogo hiš na Staricesti okolo cerkve sv. Roka ugonobil, velike povodnij leta 1801, 1851, 1878 inpa strahovita morilka kolera 1830 leta, se lahko rese, da je malo krajev,katerim bi vremenske in druge nezgode tako prizanasale, kakor dolini Planinski.Da bi bila kdaj toca pobila poljske ali druge pridelke, se ne spominjajo nitinajstarejsi ljudje. «

zahvala za gornji tekst gre Andreji Penko iz Studenega

Opis nekaterih znamenitosti v Planini

Polje:
Velikost: 1600 ha. Po Planinskem polju teče reka Unica, ki daje polju značilno obliko zaradi svojega meandriranja. Unica, ki je znana tudi kot reka sedmerih imen, kot prava kraška reka ponikne v S kotu Planinskega polja. Tam je razširjen sistem kraških požiralnikov in jam, ki pa niso tako znane kot je Planinska. Ob večjih deževjih ponori ne zmorejo požirati vse vode, zato ta prestopi bregove in se razlije po polju. Poplave se pojavljajo večkrat na leto in trajajo nekaj dni do nekaj tednov. Naselja Planina, Laze, Jakovica, nekaj manjših zaselkov in kmetijske površine so odmaknjeni na rob polja oziroma na Jakovski grič, kjer jih poplave ne dosegajo. Jama leži v diagonalno nasprotnem kotu, pod planinskimi serpentinami. Povezana je s Postojnsko jamo, njena največja znamenitost je ta, da se v njej podzemno združita tokova dveh rek: Pivke s postojnske strani in Raka s cerkniške strani. Reka Unica je znana predvsem številnim ribičem, tako domačim, kot tujim, saj v njej živijo številne ribe, med katerimi so najbolj znane lipan in postrv. Del reke izvira v Planinski jami, del pa v Malnih pod imenom Malenščica. Kasneje se oba toka združita in se več kot osem kilometrov vijeta po polju kot reka Unica.
Ptice polja:
Planinsko polje je pomembno gnezdišče travniških vrst ptic. Tip travnikov je pogojen z lego, obsegom poplav in načinom gospodarjenja. Močvirni in vlažni travniki ležijo na poplavni ravnici. Tu lahko vsako leto naštejemo 30 pojočih koscev, ki so razpršeni po celem polju. Obicajno se zadržujejo po nižjih kotanjah, ki so dovolj mokre, da jih kosijo pozno ali pa sploh ne. Ti travniki nudijo ustrezne življenjske pogoje tudi prepelicam repaljščicam in poljskim škrjancem. Do nedavnega je bilo Planinsko polje tudi eno od zadnji znanih gnezdišč kozice v Sloveniji. Razgibani bregovi reke Unice so v naravnem stanju. 0b gornjem toku gnezdijo sive pastirice, povodni kosi ter vodomci, ki lahko še vedno najdejo ustrezne ilovnate bregove, kjer si skopljejo gnezdilne rove. V spodnjem toku se Unica umiri in v velikih meandrih tvori varna zaklonjena mesta, kjer gnezdijo mali ponirki, mlakarice, reglje in zelenonoge tukalice. številne mejice In žive meje med travniki nudijo gnezdišča rumenim in velikim strnadom, rjavim srakoperjem ter rjavi, vrtni in pisani penici. Prisotni sta še pivka in vijeglavka. Občasno se na Planinskem polju zadržuje tudi orel belorepec.
Planinsko polje leži na t.i. Postojnskih vratih, zato je odlično počivališče za seleče se ptice. Tu se ustavljajo bela in črna štorklja, bobnarica, siva, velika in mala bela čaplja ter številne race in pobrežniki, ki v poplavljenih plitvinah najdejo obilico hrane.
Ogroženost in varstvo polja:
V Preteklosti načrtovani posegi za akumulacijo in energetsko izrabo reke Unice so k sreči dokončno zavrnjeni. Celotno območje Planinskega polja je v zasebni lasti, zato je osnovna in tradicionalna raba območja kmetijstvo. Slabo donosne poplavne travnike kmetje običajno kosijo enkrat letno in sicer poleti. Za povečevanje donosnosti travnikov poskušajo nekateri lastniki zemljišča izsuševati in gnojiti. Gornji tok reke Unice je ena najbolj priljubljenih ribolovnih voda pri nas. Preštevilni ribici lahko ogrožajo gnezdece vodne ptice. Za varstvo narave in ptic je problematičen tudi prevelik razmah raznih športnih in rekreativnih aktivnosti, množičen obisk z motornimi vozill ter hoja in spuščanje psov po travnikih.
JZ del polja je krajinski park. V mejah nastajajočega Regijskega Parka Snežnik je vključeno celotno obmocje Planinskega polja s predvidenim strožjim naravovarstvenim režimom.

Obisk polja:

Naselja, kjer je mogoč dostop in parkiranje avtomobilov, so zaradi poplav razporejena na obrobju polja. Čez samo Planinsko polje vodita dve cesti, Ostale poti po polju za vožnjo z avtom niso primerne, pač pa so odlične sprehajalne poti med obsežnejšimi vlažnimi in močvirnimi travniki, ki v poletnih mesecih žarijo v obilju travniških cvetic. Tu lahko kar s poti poslušamo kosce, prepelice in druge travniške ptice. Če hocemo srečati povodnega kosa, sive pastirice in vodomca, nam bo to najhitreje uspelo pri izviru pred Planinsko jamo, pri Malnih in pri graščini Haasberg. Izven označenih poti ne bomo hodili, razen v zimskem času. Preveč bi vznemirjali ptice in kmetom pohodili travo.
Grad:

V srednjem veku so grajski gospodje zgradili grad, ki je imel več imen. Pojavlja se kot Alben, zaradi gospodov Albenških, pa kot Haasberg, kar pomeni Zajčja gora in kot Stari grad. Prvič pa je omenjen leta 1295 kot grad Unec. Po izumrlih Albenih, jih na gradu zamenjajo goriški grofje Gallenbergi in Haasbergi, kasneje pa še celjski Eggenbergi. Leta 1511 je Kranjsko prizadel potres, ki je dodobra razmajal tudi Stari grad na vrhu hriba.

Slovenija:

Slovenija je dobro poznana po vrhunskih storitvah, ki jih nudijo hoteli in restavracije, kot tudi po številnih zabavnih prireditvah, zlasti po čudovitih igralnicah. Vsekakor pa, kadar ne uživate v razburljivih trenutkih igranja pokra, v igralnicah ali na spletu na partypoker slovenian, obstaja kar nekaj drugih čudovitih naravnih znamenitosti, ki jih lahko obiščete. Ene izmed najlepših je mogoče najti v Planini.